Spomnim se, ko so za samo nosečnost vsi govorili, kako je to obdobje, ko ženska žari in sije in je to eno izmed najlepših obdobij - PA JE RES?

Sama lahko sedaj primerjam vse tri nosečnosti in lahko potrdim, da je vsaka nosečnost popolnoma drugačna in morda vse prej kot žar in sij. V tem zapisu se bom osredotočla predvsem na tretjo nosečnost.

Je res, da je to nekaj čudovitega in se ženska takrat res počuti drugače, skozi njo se pretaka popolnoma drugačna energija, občutek sreče in čarobnosti a hkrati pridejo tudi drugi občutki kot so strah, če bom kot ženska to zmogla in vprašanja ali je sploh pravi čas za otroka.

Moja prva nosečnost je bila tista pri kateri sem se še najmanj zavedala, če lahko tako rečem. Sama takrat nisem niti vedela kaj pričakovati - poroda sem se še najmanj bala. Je res, da sem bila v prvi nosečnosti od 3.meseca doma zaradi skrajšanega materičnega vratu in sem imela predpisan počitek in samo 15min sprehode. In ja to za nosečnico ni nič kaj lepo, ko bi rada bila v družbi in se čim bolj sprostila ne pa bila zaprta za štirimi stenami.

Druge nosečnosti se niti ne spomnim več dobro. Vem samo to, da sem vedela kaj me čaka in je bil strah že toliko večji predvsem glede samega poroda. Mož mi je rekel, da sem v drugi nosečnosti še najbolj žarela in bila nasmejana. Sama se iskreno tega ne spomnim. Anejev porod bi šel veliko hitreje, če sama ne bi zavirala popadkov in bila v krču zaradi strahu, ki je bil drugič večji kot prvič. Naj povem, da so bili vsi moji porodi hitri, lepi in brez zapletov, le da je Anejev bil par minut daljši zaradi moje zakrčenosti.

MOJA 3. NOSEČNOST ME JE POPOLNOMA SPREMENILA

Ko sem izvedela, da sem 3. noseča, priznam, mi je najprej padla tema pred oči. Moja prva misel je bila: Kako bomo, zakaj ravno zdaj....saj sva z možem ravno v tem času šla skozi določeno obdobje, ko sva se postavljala na noge po turbolentnem času saj sva bili izzigrana tako poslovno kot prijateljsko.

A vse se zgodi z nekim razlogom, je bil ves čas tihi stavek v moji glavi. Priznam, rabila sem nekaj dni, da sem lahko razmislila kaj bomo. Tudi na splav sem pomislila in me ni sram priznati, saj ravno o tem želim spregovoriti - o strahu in dvomih, ki jih nosečnost prinese s seboj. Seveda smo se odločili, da otroka obdržimo. Dušica, ki je čakala, kar nekaj časa (prijateljica je napovedala to dušico, a je rekla, da bo vse odvisno od naju in najine pripravljenosti) je tukaj z namenom in otroka sta bila navdušena nad tem, da bosta dobila bratca ali sestrico.

Ta nosečnost me je potisnila še bolj v stik s seboj - potisnila me je še globje v kotičke mene same, da sem se soočila z največjimi strahovi, temnimi mislimi in dvomi tako glede sebe, družine kot samega otroka. Seveda ne smem pozabiti omeniti tega, da na počutje v nosečnosti vplivajo tudi opazke in besede bližnjih, ki jih ponavadi ni malo in vsi vedo več o tebi kot ti sam hehe.

To nosečnost sem dojemala veliko bolj zavestno kot prve dve in jo veliko bolj uporabila za svojo rast, vpogled vase in stik s seboj.

Prve tri mesece sem se seveda borila s slabostjo, ki je bila v tretji nosečnosti še najbolj močna in moteča. Skozi vso nosečnost sem brez energije in večino dni sem enostavno prespala. Seveda so prišli tudi trenutki, ko sem žarela in bila polna energije a ta nosečnost je zahtevala enostavno počitek in drugačno delo na sebi.

Pomagala sem si z energijskimi terapijami, kristali, kopeli, različnimi rituali in naravo. Iskala sem načine kako čistiti in zdraviti vse te dele sebe, ki kličejo po pozornosti, da jih vidim in rešim še pred porodom. Kadar nisem zmogla sama sem prosila prijateljico, da me je energijsko podprla in me dvignila toliko, da sem lahko nadaljevala sama.

Počutila sem se kot v orkanu. Včasih me je premetavalo sem in tja in sem se kopala v strahovih, včasih pa je bilo povsem mirno kot v očesu orkana - bila sem v svojem stebru, notranjem miru in odločena, da zmorem in vem, da bo vse ok. Prve mesece mi je bilo najbolj sramotno priznati, da ne čutim povezave z otrokom saj je bilo to zame nekaj najbolj groznega, kako da ne čutim povezanosti s svojo punčko? Vedno znova sem se to spraševala in se grizla.

Končno je prišel dan, ko sem svojo punčko začutila, začutila sem to povezavo z njo, njeno energijo, njeno dušo in si oddahnila. Takrat sem jo tudi vprašala po imenu in seveda mi ga je predala - AURORA. Nato so prišla obdobja, ko sem jo čutila in bila povezana in obdobja, ko enostavno nisem čutila nič.

Bolj, ko se je bližal porod, bolj sem čutila pritisk in nisem vedela, če bom zmogla. Z Auroro sem se povezovala in se menila, da bo porod potekal gladko in brez zapletov. Med tem časom pa mi je predajala tudi določene stvari, ki sem jih lahko uporabljala, da sem se sprostila - tako se je tudi rodila esenca AURORA.

Ne vem kje se skriva vsa tista čarobnost, sijaj in žar o katerem se vedno govori hehe. Si priznamo ali ne, ženska se v nosečnosti sooča z vsem možnim - tako z lepim kot tistim strašljivim.

Sama sem morala premagati svoje strahove kot so: kako bomo finančno zmogli, ali bom uspela biti mama 3 otrokom, bom mirna ali bom ratala živčna razvalina, mož dela 4 izmene kako bomo, kakšen bo porod... Ni in ni se nehalo. Vse to sem morala čistiti in strahu pogledati v oči. Bila sem na trenutke živčna in na trenutke pomirjena.

Ni bilo lahko. Vedela sem le, da je bilo to dobro zame. Vsaka nosečnost je drugačna in drugače vpliva na žensko. Sama sem predvsem ugotovila, da biti v stiku s seboj v času nosečnosti in poslušati sebe je tisto pravo. Kljub temu, da prejemaš dobronamerne nasvete in marsikatero opazko je najboljše, da poslušaš sebe, da se čutiš in slišiš ter spregovoriš predvsem kako se počutiš skozi nosečnost, da imaš nekoga na katerega se lahko opreš, mu zaupaš, te ni sram in se ne obsojaš če imaš obdobje ko nisi ok.

Vedi, da nisi sama - ne boj se svojih občutkov, ne boj se delov sebe, ki želijo biti videni. Spregovori in stopi v svoj center. Bodi ti.

Naj povem še to. V času korone sem rekla, da bom rodila doma, če bom še enkrat noseča. Da je moja želja roditi doma, v okolju kjer se počutim sproščena in mirna. In kaj mi je vesolje prineslo? Sedaj vidiš kako hitro prejmemo preizkušnjo, ki si jo postavimo sami. Zato pazi kaj govoriš, kaj misliš in kaj si želiš.

Moja porodna zgodba - POROD NA DOMU - kako so potekale priprave in nato sam porod pa lahko prebereš TUKAJ.