Svojo porodno zgodbo sem razdelila na več delov. Na koncu se dotaknem tudi poporodnega obdobja, ki se mi zdi za mamico izredno pomembno.

Naj omenim, da je izredno težko z besedami opisati to izkušnjo, ki je bila res neprecenljiva in je pustila ogromen pečat v naši družini.

Spomnim se svojih besed v času korone, ko sem rekla, če bom imela še enega otroka, bom rodila doma. Seveda sem sama sebi poslala preizkušnjo. Vesolje me je uslišalo in me postavilo pred test.

Ko sem izvedela, da sem noseča in ko sva se z možem odločila, da otroka obdrživa sva se začela pogovarjati o porodu na domu. Seveda sem sama najprej mislila, da to v Sloveniji sploh ni možno, na kar mi prijateljica Danaja, ki je doula, pove da je možno in če želim, se lahko zmeni za sestanek z certificirano babico, da vidiva kakšne možnosti imamo in se seveda nato odločiva kaj in kako.

Jan, ki je bil na začetku skeptičen glede poroda na domu, seveda privoli na sestanek, saj je tudi njega zanimalo kakšne so možnosti. Na sestanku sva izvedela vse informacije, ki sva jih želela vedeti, mož se seveda ni zadrževal in babico izprašal vse mogoče hehe, sama sem rekla, da je toliko informacij, da se bodo vprašanja sigurno porajala med samo pripravo.

Vzela sva si nekaj dni za premislek in nato sprejela odločitev, da porod na domu bo. Seveda sva preverila, da je babica usposobljena in certificirana, za doulo sem vedela, da ji lahko zaupam saj je moja dolgoletna prijateljica in z babico sodeluje že nekaj časa. Sama sem imela edini zadržek glede poroda na domu in to je bilo plačilo samega poroda. Saj je bil za naju to kar zalogaj. Porod na domu sem si zelo želela a vsakič me je misel, kako bom plačala ustavila in sem začela dvomit v vse skupaj. Naj povem, da seveda lahko storitev plačaš na obroke in se seveda tudi dogovoriš o številu obrokov in kdaj pričneš s plačili. Kmalu smo podpisali pogodbo in začeli s prvimi obiski v nosečnosti.

Vesolje sem prosila naj v kolikor je to prava odločitev odpirajo vrata in naj vse teče gladko.

PRVI DEL PRIPRAV

Prvi obiski so namenjeni papirologiji - jaaaaa veliko papirologije je potrebno obdelati, da sploh lahko imaš porod na domu in da vidijo če sploh ustrezaš temu, da lahko rodiš doma. Z Janom sva morala povedati vso najino in družinsko zdravstveno zgodovino. Ker imam astmo, sem morala ponovno opraviti tudi pregled za astmo in od specialista dobiti potrdilo, da sem zmožna roditi naravno (prva dva poroda me o tem nihče ni nič vprašal in rodila oba naravno brez vsega), seveda sem pomislila na to, da se bo zdaj začelo vse komplicirati zaradi mojih najstniških bolezni - astma , vaskulitis in ščitnica a sem si vsakič znova ponavljala, če je to prava odločitev naj se odvija lahkotno.

In tako, sem opravila vse preglede in pridobila vsa potrdila. Hvala bogu sem rekla, očitno je to znak da sem na pravi poti. Ko sem že mislila da je konec pa sem mogla še nesti vprašalnik ginekologinji, da ga izpolni za NIJZ. Ajmene sem rekla še to, nisem vedela kaj pričakovati od ginekologinje. Ko omeniš porod na domu, so si mnenja zelo deljena in ne veš kako boš sprejet. K sreči je ginekologinja brez problema izpolnila, saj sem imela lepo nosečnost, brez zapletov in vse je potekalo kot mora.

Tako, papirologijo smo dali čez in se lahko posvetili pripravam na porod.

DRUGI DEL PRIPRAV

Babica in doula sta prihajali in naju seznanjali z vsemi informacijami tako zdravstvenimi kot drugimi, nudili sta toliko podpore in informacij, ki jih v prvih dveh nosečnostih ni bilo in lahko rečem samo, da sva hvaležna za vse nove informacije in priprave, ki sva jih bila deležna. Na vsakem obisku je preverila urin in stvari, ki jih je potrebno preveriti ter vsak obisk je bil namenjen neki temi in pripravam. Obdelali smo Porodni načrt, želje za porod, poporodno obdobje in seveda scenarije kaj lahko gre narobe. Seveda nista pozabili na vaje, ki ti pomagajo v času nosečnosti in te pripravljajo na porod. Babica me je seveda seznanila z vsemi možnimi znaki, ki kažejo na začetek poroda ter mnogimi drugimi informacijami, ki so mi pomagale opazovati svoje telo in prepoznavati določene stvari. Seznanili sta me tudi z informacijami kakšne možnosti imam glede uporabe posteljice.

Na voljo sta bili praktično vedno za kakršnokoli vprašanje, pogovor in to se mi zdi res super v času nosečnosti, da vidiš, da imaš še dodatno podporo na katero se lahko obrneš.

Sama sem sicer čutila, da ne rabim načrta (pripravila sem ga seveda še vedno), ker lahko se še tako pripraviš gre vedno nekaj po svoje hehe. Prinesli sta mi tudi knjigo Modrost rojevanja. Priznam, da je nisem prebrala saj sem čutila, da grem v to na svoj način. Babico sem samo prosila v kolikor bo med porodom opazila, da zaviram popadke ali počnem kaj, kar ni OK naj me na to opozori, ker sem pri Aneju, ko bi lahko še hitreje rodila, zaradi strahu zavirala popadke in si tega ne želim.

Sama porodov na domu nisem gledala ali brala porodnih zgodb, ker sem vedela, da mi bodo samo mešale štrene v glavi, ki je že tako bila polna vsega in sem se morala fokusirati nase in na manifestacijo lepega poroda. Glavnina mojih priprav je bila čiščenje strahov, če se lahko tako izrazim.

Z babico se seveda pogovoriš o vsem, odgovori ti na vsa vprašanja, ki jih imaš in seveda te tudi seznani s tem, da v kolikor opazi, da bi lahko šlo karkoli narobe, je seveda potrebno nadaljevati v porodnišnici. Doula je ob tebi za psihično podporo in pogovor, ki ga potrebuješ. Obe sta tam zate. In to je pomembno.

TRETJI DEL PRIPRAV - ZAČETEK PORODA

Bližal se je 15.4. in nekaj dni pred tem sem seveda čutila razne krče ampak nič presenetljivo bolečega ali motečega - namreč v glavi sem imela bolečino iz prvih dveh nosečnosti. Gledala sem znake in jih primerjala z napisanimi znaki od babice, se opazovala in si rekla ok ni še sile.

14.4. zvečer se normalno odpravim spat, kot vsak večer pogledam kakšen film in zaspim. Nakar me zbudi neka bolečina. Odidem na wc saj sem mislila, da me tako tišči, lulat nakar opazim rožnat izcedek in si rečem OK očitno se je počasi začelo. Pokličem babico in pričnem s pripravami. Seveda mi ni šlo v glavo ker je bilo drugače kot pri prvih dveh. Pri prvih dveh se je nekaj dni prej odluščil čep. Tukaj tega ni bilo oziroma se je luščil postopoma, da sploh opazila nisem. Počasi sem dojela da gre za res, sedela sem na robu sedežne in v svojem telesu čutila val energije, ki si ga nisem znala čisto razložiti - kot adrenalin ali morda občutek, kot bi bila zadeta. Bilo mi je vroče a hkrati hladno a še vedno prijetno. Kljub temu, da me je bilo strah sem čutila mir. Ne znam sploh opisati tega občutka. Nato sem šla pod tuš in zbudila Jana.

Ko sem prišla iz pod tuša sem si pripravila blazino, prinesla žogo, prižgala sveče ter pričela predihavati vsak popadek. Vsak popadek sem tokrat dojemala popolnoma drugače kot pri prvih dveh porodih.

Sedaj se nisem bala popadkov, osredotočila sem se na njih in vsakemu dovolila, da se izrazi v vsej veličini ne glede na bolečino. Večino časa sem bila na vseh štirih naslonjena na žogo, saj mi je ta položaj najbolj odgovarjal. Jan je med tem časom govoril z babico in me božal.

Začelo se odvijati tako hitro, da je bil vsak naslednji popadek vedno bolj intenziven in vedno bolj sem čutila, da se bliža tisti zadnji del poroda. Kmalu sem začutila, kako mi sponatno odteče voda (pri prvih dveh so mi to naredili v porodnišnici) in nato se je samo še hitreje nadaljevalo. Ves čas smo bili na liniji z babico in doulo, ki sta predvsem govorili z Janom, saj sama sem se osredotočala nase in na potek popadkov in sam porod.

Ko smo videli, da porod hitro napreduje in da babica ter doula očitno ne bosta prišli pravi čas - (naj povem, da sta ravno to noč kot nalašč pred seboj imeli dve vozili, ki sta vozili izredno počasi sredi noči in tako podaljšali njuno pot do nas) in sem čutila, da bo z naslednjim popadkom glavica zunaj, je babica predlagala, da se prestaviva v kopalnico v banjo, ter Janu rekla naj me s toplo vodo poliva po križu, saj se bo morda porod malce podaljšal.

Vse se je odvijalo tako hitro a s tako mirnostjo, da ne znam opisati. Janova podpora, mirnost in sama pripravljenost je res neprecenljiva in mi je skozi sam proces izredno pomagala. Ko sem dojela, da bova praktično Auroro porodila sama, me je sprva oblil strah.

Imela sem dve izbiri - prepustiti se strahu in s tem omogočiti, da gre kaj narobe ali pa dovoliti procesu da steče naprej... nato sem si rekla zmoreš... dovoli telesu in procesu, samo dovoli… zaupaj si kot še nikoli, zaupaj sebi, naslednji trenutek sem začutila tako zaupanje vase, v svoje telo, Jana in tako je prišel popadek katerega sem izkoristila in ga dovolila v vsej njegovi veličini. Nato sva zaslišala jok in kar naenkrat je bila naša punčka v Janovih rokah.

Kmalu po iztisu, sta pritekli babica in doula in nama pomagali iz banje do dnevne sobe, kjer je babica preverila tako mene kot Auroro, opravila celoten pregled in samo nego. Doula je poskrbela za moje dobro počutje in pospravila vse, kar je bilo potrebno pospravit.

Ko smo zaključili s pregledom, sva se z Auroro posvetili crklanju in počitku, babica pa je začela z vso potrebno dokumentacijo in procesom po porodu, doula pa mi je skuhala kavico in poskrbela da nam je bilo vsem lepo po tej čudoviti izkušnji katere si z Janom niti nisva predstavljala. Popkovnico smo prerezali šele, ko je bila bela in ne takoj po porodu, saj sva s tem omogočila, da je vsa kri stekla in, da se je proces lepo zaključil.

KAJ SEM NAREDILA S POSTELJICO?

Babica mi je že med obiski v nosečnosti predstavila možnosti, kaj vse lahko naredim s posteljico. In sem se odločila, da naredimo iz koščka homeopatske granule, ki bodo služile tako meni kot celi družini, preostali del pa bomo posadili pod drevo življenja. Za zaužitje se nisem odločila, saj mi ta način ni blizu je pa izredno priporočljiv za samo žensko po porodu.

POPORODNO OBDOBJE

Poporodno obdobje je izredno pomembno in smo temu v času nosečnosti namenili en cel obisk, v katerem sta nama babica in doula povedali zakaj je tako pomemben počitek po porodu, če ne želiš kot ženska imeti kasneje težav. Zelo dobro mi je ostal stavek babice v glavi, ko je rekla: ko imaš na nogi eno veliko odprto rano in jo vidiš, boš počivala kajne? Sem rekla ja... No vidiš, po porodu pa ostane velika rana v maternici, ki je ne vidiš in je dobro da počivaš in si vzameš čas za zdravljenje in s tem omogočiš telesu, da se čim bolj pozdravi.

Sama lahko potrdim, po tem porodu sem si vzela res 3 tedne ležanja in počitka, s tem da sem prvi teden strogo ležala, saj sem ob izstisu dobila mini površinske ranice, ki jih ni bilo potrebno šivati a sem morala babici obljubiti, da bom en teden strogo ležala, da se hitreje zaceli (s šivi bi trajalo dlje in da ne bo pomote v kolikor bi imela raztrganine, bi babica šivala v vsakem primeru).

Babica in doula sta prihajali in spremljali stanje tako mene kot Aurore in nudile vse kar sva z Janom potrebovala tisti trenutek. Tudi v trgovino sta šli hihi, še skuhale bi ampak je zato poskrbel Jan, nekaj pa smo si skuhali že vnaprej, da je bilo lažje.

Priznam da je bilo drugi teden že kar težko samo počivati, a sem si vedno znova ponavljala, da je to dobro zame in naj zdržim. In tako sem bila pridna cele tri tedne in me je babica ob pregledu po treh tednih spustila na sprehod in zrak. In tako se počasi vračam nazaj v pogon a seveda v nizki prestavi.

Izkušnja je bila res nepozabna. Ta porod je bil res najboljša izkušnja, sam porod sem dojemala popolnoma drugače kot prva dva in res ponosna sem na svojega moža tako zelo, da se ne da opisati. Hvala tudi babici in douli za vso podporo, priprave in oskrbo.
Ta izkušnja je obema dala res veliko. Ne samo nama ampak celi družini

Ta porod me je res naučil, kako pomembno je biti v stiku s svojim telesom, zaupati sebi in zaupati v sam proces ne glede na vse. Zato draga ženska in vsak, ki to bere, želim da veš, da je tvoj notranji glas tisti, ki te vodi po pravih poteh, tvoje odločitve pa te peljejo skozi izkušnje, ki jih potrebuješ in tvoja pot je tista, ki te mojstri in dela močnejšega. Zato poslušaj sebe, začuti se in bodi ti.

ZAKLJUČEK

Sama menim, da je bila to ena izmed mojih boljših odločitev - zame. Predvsem sem mnenja, da v kolikor ženska čuti, da si želi drugačnega poroda in je to zanjo varno, naj seveda se posluša ne glede na mnenja drugih - tukaj mislim predvsem domače, saj midva nisva želela razglasiti svoje odločitve saj sva vedela, da ne bo dobro sprejeta in bi s svojimi besedami in energijo samo posegali v moj mir. V sloveniji žal ni porod na domu še tako sprejet kot na primer v tujini, ko svoj kader usposabljajo in podpirajo za porode na domu. Se vidi sicer porast a je dvom v porod na domu v Sloveniji še vedno prisoten.

Sama lahko primerjam porode v porodnišnici in porod doma in lahko rečem, da sem lahko veliko lažje prenašala vse skupaj v svojem domačem okolju, se premikala po lastni želji in bolj sprostila kot pa v porodnišnici. Sem morda imela srečo? Ja morda tudi, a če je ženska sproščena, mirna in slišana porod veliko lažje teče.

Pomembno se mi zdi, da se ženska čuti, sliši, je slišana in da se počuti varno pa a se odloči za porod na domu ali pa v porodnišnici. Bi šlo lahko kaj narobe? Ja seveda bi lahko šlo, a zato imaš pred porodom toliko obiskov, kjer se o tem pogovoriš in babico, ki tekom poroda budno spremlja in je dolžna ob prvih znakih urgirati za pot v porodnišnico.

Zato draga ženska, ko se boš odločala kaj in kako, najprej preveri vse možnosti in izberi tisto, ki bo zate varna in tebi najbližja. Predvsem pa zaupaj v svoje telo in sebi. In v kolikor se odločiš za porod na domu preveri usposobljenost babice in seveda doule, če jo boš tudi imela ter obvezno preveri, če se z njima ujameš saj boš z njima preživela kar nekaj časa.

Sama upam, da bo v Sloveniji porod na domu bolj sprejet in da se bo nekoč vlagalo tudi v samo usposabljanje kadra na tem področju in da bo več babic na razpolago, ki bo usposobljena za porod na domu in da ne bodo rabile hoditi se usposabljati v tujino.

ZAHVALA

Se pa z možem iskreno zahvaljujeva babici Mojci Kolenko in douli Danaji Simonič za vso podporo in oskrbo skozi celoten proces.