ogenjduse@gmail.com I Naročilom nad 80€ pripada brezplačna dostava
0,00 

Zdravljenje Notranjega otroka – travme iz otroštva

Včeraj sem veliko razmišljala o zdravljenju notranjega otroka in travm iz otroštva. Skoraj vsak izmed nas je v otroštvu nekaj doživel, kar je puščalo posledice oziroma neke pečate v nas samih.

Otroštvo je nek del življenja, ki se ga marsikdo od nas ne spomni ali pa se ga spomni po delčkih – tukaj govorim predvsem o zgodnjem otroštvu.

Sama priznam, se recimo vrtca spomnim le po delih, nato pa večinoma samo osnovno šolo. Vsaka izkušnja, ki smo jo doživeli v otroštvu je zagotovila nek del nas, kateri še danes vpliva na naše obnašanje in razmišljanje v kolikor seveda ta del nas ni ozdravljen.

Vedno se za zdravljenje nas samih nekako vračamo v otroštvo in zdravimo delčke sebe.

In tako je tudi v moji zgodbi, kjer sem dolgo časa rabila, da sem ugotovila iz kje izvira recimo moj občutek manjvrednosti, moja velika žalost, ki jo naprimer še danes nosim v prsnem delu, ugotovila sem zakaj je krivda vedno prisotna pa čeprav samo v majhnem delu.

ODRAŠČANJE OB ALKOHOLIKU

Dotaknila se bom delčka svoje zgodbe, ki je zelo povezana s tem, kar sem pisala zgoraj in je igrala velik del mojega zdravljenja delov sebe in še vedno igra. Saj z vsako plastjo, ki jo odkrijem v potovanju vase potrebuje vpogled v ta del življenja.

Odraščanje ob staršu, odvisnem od alkohola lahko predstavlja eno izmed travmatičnih izkušenj, ki otroka lahko zaznamuje za celotno življenje.

Otroci, ki odraščajo ob starših, odvisnih od alkohola, pogosto ne poznajo pomena pravega otroštva. Namesto občutka ljubljenosti, pripadnosti in varnosti, so nemalokrat deležni številnih negativnih občutkov, kot sta jeza in nemoč, manjvrednost in strah. Vse to se nalaga v našo oziroma otrokovo notranjost, ki vpliva na nas in naše vzorce.

Objema sem bila deležna samo takrat, ko je bil prisoten alkohol. Velikokrat sem kot otrok prespala pri babici, da sem naslednji dan odšla v vrtec in šolo naspana.

Kot otrok se spomnim, da sem si želela samo miru in tišine a tega nisem dobila. Kot otrok še ne veš kako ravnati s čustvi in občutki. Samo vidiš, čutiš in registriraš videno.

Jeza, zmedenost, pomanjkanje občutka varnosti, nezaupanje. Po eni strani vidiš in čutiš, da to ni normalno, a po drugi slišiš, da je vse v redu. Vidiš druge družine, ki živijo drugače kot tvoja in si nekakopotiho želiš takšnega življenja. A hkrati misliš, da je vse to normalno. Nekako si nehaš zaupati.

Odvadiš se čutiti, počasi zapiraš dele sebe, ki čutijo, postavljaš opeko za opeko že v otroštvu in najtništvu katere se kasneje spremenijo v zid in srce obdajo v led pa tega sploh ne veš. V sebi začneš nositi napetost, ki se kasneje sprevrže v ekspluzivnost ali celo agresijo v odrasli dobi.

Zapreš se kot roža, ki si ne dovoli čutiti. Kasneje, ko si odrasel imaš vedno občutek, da nisi dovolj dober, želiš biti ljubljen in pohvaljen. V sebi vedno nosiš občutek neke krivde, ki si jo ne znaš razložiti ter žalosti za katero ne veš iz kje izvira dokler seveda ne začneš delati na sebi in se vračati v otroštvo in zdraviti dele sebe, ki so bili potlačeni.

Bila sem zelo družaben otrok, ki sem veliko časa preživela v naravi oziroma zunaj – verjetno sem tam iskala svojo tišino in mir. Kasneje v najstništvu pa se je seveda začelo tisto najstniško obdobje. In tukaj se je začelo kazati, kako hitro tudi sam zapadeš v bežanje pred čustvi. Seveda smo s prijatelji tudi kaj spili in priznam sem veliko prežurirala – šolo sem seveda normalno delala in tudi uspešno končala – imela sem lepe ocene in kar se šole tiče bila pridna, ampak bilo je obdobje, ko me je žurerstvo potegnilo vase.

Zelo hitro sem šla od doma, se osamosvojila in poleg šole tudi delala. A kaj ko sem nekako srečo iskala na isti način od katerega sem praktično bežala. S svojimi čustvi se nisem znala ali pa morda želela soočiti in je bilo lažje na drugačen način, vsak vikend sem srečo iskala zunaj sebe – na partijih in v družbi.

TRAVME – RANE PUSTIJO PEČAT – A TI IMAŠ MOČ, DA JIH VIDIŠ IN POZDRAVIŠ

Bila sem drugače “pridna najstnica”, delala sem šolo, poleg sem delala študentska dela in skrbela sama zase, vedno sem bila pohvaljena da sem priden otrok, imela sem fanta, družbo s katero smo se imeli lepo, a hkrati sem v sebi bila otopela, prazna in sem na nek način bežala pred samo seboj.

Ko sem kasneje v nekem obdobju svojega življenja ugotovila, da tako ne gre več, in da samo bežim pred občutki, sem se počasi začela soočati z deli sebe in zdraviti tega notranjega otroka, ki je želel biti viden in slišan.

In še danes počasi odpiram to skrinjico z deli sebe, ki sem jo takrat zaprla in želela ta del življenja pustiti daleč za seboj.

In tudi sedaj veliko bolj razumem situacijo doma, saj dejansko vidiš, da rane iz otroštva pustijo pečat in tako ga pustijo tudi našim staršem, ki dejansko ne znajo drugače v tistem trenutku.

In veliko odvisnikov enostavno beži pred svojimi čustvi. Z njimi se ne znajo soočiti, saj za to je potreben pogum in volja. Sama sicer nisem bila odvisnik vendar sem z alkoholom na žurkah bežala pred seboj oziroma si ustavrjala nek lep svet, ki je bil samo iluzija.

Velikokrat sem slišala sej vsi najstniki kaj spijejo in probajo, tako da vse je ok. Ja res je in sama nimam nič proti temu, da kot najstnik žuraš, a če to počneš zato, da si ustvariš nek svoj svet v katerem ne čutiš tistega, kar ne želiš pa ni ok, saj to lahko vodi v še večjo žalost in bežanje od samega sebe.

Potrebno je delo na sebi in iskrena brutalnost ter soočenje s samim seboj. Le tako se začne zdravljenje svojega notranjega otroka. Da si upaš pogledati v tiste skrite kotičke sebe, svojega ranjenega notranjega otroka in ga vidiš ter objameš brez obsojanja.

Zato razmisli o svojem otroštvu in dogodkih v njem ter si jih dovoli videti. Odpusti tako sebi kot drugim in tako boš omogočil zdravljenje notranjega otroka. Predvsem pa si dovoli čutiti in odpirati svoj cvet, list za listkom, dovoli si odstraniti opeko za opeko, ki si jo zgradil in naj se vidi tvoja notranjost – tvoje skrito jedro. Dovoli si biti ranljiv.

Sedaj imam svojo družino v kateri se počutim varno in ljubljeno in to zagotavljam tudi svojim otrokom. Odpiram plast za plastjo in se soočam s potlačenimi deli sebe, ter se vedno znova in znova vračam v otroštvo in zdravim delček sebe. Zase. Saj to mi omogoča mojo rast in čutenje ljubezni do sebe. Vedno znova in znova.

cross linkedin facebook pinterest youtube rss twitter instagram facebook-blank rss-blank linkedin-blank pinterest youtube twitter instagram